“Nisem pričakovala, da se bo zgodilo tako hitro,” mi je dejala prijateljica, ki je gledala, kako njen domači Kras požira ogenj in njene znance sili v beg. Če je že danes tako, kaj nas še čaka? In kaj čaka naše najmlajše ter najbolj ranljive?
Pretekli tedni so bili grozljiv opomnik, kako zelo že danes čutimo posledice globalnega segrevanja in kako nemočni smo pri spopadanju z njim. Če ne bi bilo požrtvovalnosti gasilcev, solidarnosti prostovoljcev, bi požar nedvomno terjal veliko večji davek. Za mnoge so bili prizori obsežnih požarov v Sloveniji še včeraj nezamisljivi. Tesnoba, strah in nemir, ki smo ga doživljali ob spremljanju dogajanja, so najbrž le kaplja v morje napram tistim, ki so te prizore doživljali pred lastnim pragom.
Ne le Slovenija, celotna Evropa je ujeta v vročinske valove, nevzdržne temperature v mestih, izjemno sušo in požare. Na drugi strani pa se soočamo z energetsko krizo in draginjo, kjer se zatekamo k iskanju alternativnih dobaviteljev plina, regulacijo cen nafte ter odpravi okoljskih dajatev. Današnja situacija je razgalila vsa tveganja vpetosti v fosilni sistem. Bolj kot kadarkoli prej lahko nazorno vidimo, kako fosilna goriva ne samo “podžigajo podnebno krizo”, ampak se uporabljajo v političnih igrah moči; kako so vpletena v financiranje ruske invazije v Ukrajini; kako sprožajo cenovne šoke in poglabljajo socialno stisko ljudi. Fosilna mašinerija je v okoriščanju in izkoriščanju takšnih kriznih situacij izredno dobra. V zadnjih 50 letih so naftne korporacije beležile skoraj 3 milijarde $ profitov dnevno, v času vojne v Ukrajini pa so beležile rekordne dobičke!
Toda tudi v teh, skoraj apokaliptičnih, časih ne smemo dovoliti, da nas strah paralizira. Ne smemo le nemo opazovati, kako naš planet gori. Tudi v tako težkih situacijah nimamo zvezanih rok. Varno življenje si lahko zagotovimo le, če se aktiviramo in začnemo varovati podnebje ter naravo od katere smo vsi odvisni.
Preprečiti moramo, da bi šla vsa politična moč in javni denar v ohranjanje fosilne mašinerije, ki poganja podnebno krizo. Tudi ko bo pogašen zadnji požar, ne smemo pozabiti na globalno segrevanje.
Naj bo to streznitveni trenutek, v katerem bomo ne le investirali v opremo in sistem civilne zaščite, s katerim se bomo lažje borili s požari, poplavami, nevihtami, ampak trenutek, v katerem se bomo začeli pospešeno osvobajati fosilnih goriv. Evropa in z njo Slovenija ne sme slediti samo logiki zamenjave enega fosilnega goriva za drugega, ampak mora nujno pričeti z drastičnim zmanjševanjem rabe fosilnih goriv.
V Nemčiji in Novi Zelandiji so kot odgovor na energetsko draginjo recimo pocenili mesečne vozovnice za javni potniški promet. V Sloveniji nimamo popolnega javnega potniškega prometa, a zdaj je trenutek, ko lahko začnemo z izboljšavami. Ukrepi kot so pocenitev vozovnic, prilagoditev voznih redov in povečanje frekvence avtobusnih in železniških prevozov, morajo biti na mizi danes. S tem pomagamo ljudem, da se osvobodijo avtomobilskega primeža in tako porabijo manj nafte.
Danes je trenutek za velike in daljnosežne poteze. Potrebujemo ogromne državne investicije za energetsko sanacijo naših domov, izboljšavo železniškega in avtobusnega sistema, ter razvoj sončne in vetrne energije na zgodovinskih ravneh. Najava nove Vlade, da bo tretjini gospodinjstev omogočila dostop do sončnih elektrarn, je vzpodbudna novica.
Če vas zanima še več, si lahko preberete nekaj predlogov ukrepov, ki smo jih pred kratkim skupaj s partnerskimi organizacijami naslovili na Vlado RS in pristojna ministrstva in ki povezujejo reševanje energetske draginje s socialno in podnebno problematiko.