Rudarske korporacije si v iskanju priložnosti za kovanje dobičkov z izkoriščanjem naravnih bogastev skušajo odpreti povsem nova, nokrnjena območja: morsko dno v mednarodnih vodah. Morskega dna na več tisoč metrih globine na področjih izven dosega nacionalnih oblasti še ne morejo komercialno izkoriščati. Lahko pa ga raziskujejo: Mednarodna oblast za morsko dno (znana pod kratico ISA), ki je zadolžena za upravljanje in varovanje globokega morja, je v zadnjih 15 letih že izdala 31 pogodb o raziskovanju globokomorskega dna. Te pogodbe omogočajo poseganje v več kot milijon in pol kvadratnih kilometrov svetovnega morskega dna. Gre za območje, ki ustreza površini 75 Slovenij.
Korporacije z lastniki s svetovnega severa (glavne prihajajo iz Kanade, Belgije, Norveške in Združenega kraljestva) si zdaj prizadevajo od Mednarodne oblasti za morsko dno izsiliti pravilnik, ki bi jim omogočil kovanje zaslužkov z rudarjenjem po globokem morju – največ interesa za rudarjenje izkazujejo na območju Clarion–Clipperton v Pacifiku.
Zakaj je to pomembno?
Vse bolj agresivno izkoriščanje naravnih bogastev in uničevanje ekosistemov povzroča globalne posledice: uničenje obsežnih ekosistemov, spremembe morskih tokov, rast izpustov toplogrednih plinov in globalno segrevanje.
Zagovorniki globokomorskega rudarjenja zatrjujejo, da bi imelo globokomorsko rudarjenje na oceanske ekosisteme manjši vpliv, kot ga ima rudarjenje na deževni gozd. A s tako manipulativno trditvijo nas postavljajo pred lažno izbiro, saj začetek služenja korporacij z rudarjenjem v oceanih ne bi pomenil konca njihovega služenja z rudarjenjem na kopnem. Ali res želimo isti model ekstraktivističnega okoriščanja, s katerim uničujejo pragozdove in druge kopenske ekosisteme, prenesti še globoko pod morsko gladino, v neraziskane globine oceanov?
Zagovorniki globokomorskega rudarjenja trdijo, da so rudnine, ki jih želijo krasti z morskega dna, potrebne za zeleni prehod. Pri tem gre za eklatantno zeleno zavajanje (greenwashing), saj se mangan, nikelj, baker in kobalt – nekatere izmed kovin, ki so jih odkrili na morskem dnu – uporabljajo za proizvodnjo vseh mogočih visokotehnoloških naprav in še zdaleč ne zgolj za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Po oceni ameriške Nacionalne rudarske zveze denimo ameriško obrambno ministrstvo letno porabi do 750 tisoč ton rudnin za proizvodnjo vojaške opreme in oborožitvenih sistemov.
Poleg tega se za zeleni prehod ne moremo zanašati na tehnološki napredek, h kateremu stremijo korporacije na račun izkoriščanja okolja in ljudi. Potrebne so širše družbene spremembe. Odličen primer tega je promet. Razvoj električnih vozil sicer prispeva k postopnemu opuščanju vozil na fosilni pogon. A za reševanje podnebne krize se Greenpeace zavzema za zmanjšanje števila vozil na cestah, kar lahko omogoči le izgradnja cenovno ugodnih in široko dostopnih sistemov javnega prevoza.
Potencialne posledice globokomorskega rudarjenja
Podvodni svet na več kilometrih globine je večinoma nedotaknjen in neraziskan, industrija pa želi na morsko dno spustiti velikanske stroje, ki so lahko težji od sinjega kita, največje živali na svetu.
Biotska raznovrstnost in ekosistemi. Ker se gomolji z rudninami na dnu oceanov oblikujejo več milijonov let, bi bila odstranitev tega življenskega prostora za živali in rastline dejansko trajna. Malo verjetno je, da bi si globokomorski ekosistemi po globokomorskem rudarjenju kdaj v celoti opomogli. Rudarjenje po morskem dnu je nevarno za neposredno izgubo edinstvenih in ekološko pomembnih vrst, mnogokrat še preden so bile sploh odkrite.
Družbeni učinek in solidarnost s prebivalci Pacifika. Vpliv rudarjenja v globokem morju bi lahko resno vplival na populacije rib, ki zagotavljajo hrano in preživetje številnim pacifiškim staroselskim skupnostim. Zaradi sproščanja sedimentov, kovin in toksinov bi rudarjenje onesnažilo vse plasti morja in širše območje – ne samo morskega dna, kjer bi neposredno rudarili. Preprečitev globokomorskega rudarjenja je tako tudi izkaz solidarnosti s prebivalstvom Pacifika.
Kroženje ogljika in podnebne spremembe. Globoki oceani, vsa oceanska območja z več kot 200 metri globine, pomagajo uravnavati podnebje na Zemlji, saj absorbirajo in shranjujejo več kot 90 odstotkov odvečne toplote in približno 38 odstotkov ogljikovega dioksida, ki ga proizvede človeštvo.
Kaj lahko za zaščito globokomorskega dna storimo v Sloveniji?
Mednarodna oblast za globokomorsko dno (ISA) še nikoli ni zavrnila nobene vloge za pogodbo o raziskovanju, saj ima finančne koristi od vsake vloge. Njen sekretariat je tudi lobiral proti strogim določilom globalnega dogovora o zaščiti oceanov zunaj nacionalne jurisdikcije, ki je bil sklenjen leta 2023, slovenski parlament pa ga je ratificiral v začetku letošnjega leta. Sekretariat ISA je doslej bolj zanimalo spodbujanje globokomorskega rudarjenja kot zaščita globokega oceana.
ISA nima pristojnosti za zaščito vseh morskih plasti, ampak le za območja neposredno pri morskem dnu. Kakršna koli pravila o rudarjenju, ki bi jih sprejela ISA, zato oceana pred uničujočimi posledicami rudarjenja sploh ne bi mogla zaščiti niti na papirju, kaj šele v praksi. Pravila, za sprejetje katerih se zavzemajo rudarske korporacije, bi za globokomorsko rudarjenje preprosto odprla vrata.
Zato je zdaj najpomembenje, da se Slovenija pidruži koaliciji držav, ki nasprotujejo začetku globokomorskega rudarjenja in podpre moratorij. Moratorij je doslej podprlo 32 držav, vključno s pacifiškimi Palau, Fidži, Samoa, Mikronezija, Vanuatu, Nova Zelandija in Tuvalu. Na naslednjem zasedanju skupščine ISA, ki bo prihodnje poletje, se lahko predstavniki Slovenije za prepoved ali moratorij globokomorskega rudarjenja zavzamejo tudi formalno in dokončno. Preprečimo globokomorsko rudarjenje, preden se začne – preprečimo okoriščanje korporacij z naravnimi dobrinami vsega človeštva!
Poziv k zaščiti oceanov
