Sama ideja o začetku globokomorskega rudarjenja je upravičeno sprožila val nasprotovanja po vsem svetu. Predstava o tem, da bi na dno oceanov pošiljali ogromne stroje, ki bi tam pustili trajno opustošenje, je za marsikoga preprosto nesprejemljiva. Medtem ko se podpora zaščiti oceanov po svetu krepi, pa eno podjetje zdaj išče bližnjice do komercialnega izkoriščanja globokomorskega dna. The Metals Company (TMC) v Donaldu Trumpu vidi priložnost, da zaobide mednarodna pravila ter si odščipne kos morskega dna. A takšna poteza se jim lahko še grdo maščuje in sproži dodaten val nasprotovanja industriji, ki se pravzaprav še ni začela.
Ko stopimo skupaj, smo močnejši – in zdaj je trenutek, ko mora svet stopiti v bran oceanom. V Greenpeaceu pozivamo mednarodno skupnost, da zaščiti načela sodelovanja pred interesi peščice posameznikov. Oceani niso lastnina, ki bi si jo lahko kdorkoli prisvojil ali prodal. Odločitve o njihovi prihodnosti zadevajo vse nas – in pri tem morajo imeti ključno besedo staroselske skupnosti, ki z oceanom sobivajo že tisočletja, ne pa korporacije, ki gledajo na oceane zgolj kot na vir dobička.
Od tihega načrta do globalnega upora
Zagovorniki globokomorskega rudarjenja so si predstavljali, da bo šlo zlahka. Računali so na to, da večina ljudi sploh še ni slišala za tovrstno dejavnost – ali pa da meni, da gre za znanstvenofantastično zamisel, ne pa za resnično grožnjo oceanom.
V tem prepričanju so se mednarodna pogajanja o tem, ali sploh dovoliti začetek globokomorskega rudarjenja, dolgo odvijala kot utrdba v korist industrije. Preiskava časopisa New York Times je razkrila sporno bližino med podjetjem TMC in nekdanjim vodjem Mednarodne oblasti za morsko dno (ISA). Od razkošnih večerij, do sodelovanja pri oblikovanju pravilnika za rudarjenje – stran od oči javnosti – pa vse do tega, da je ISA podjetju celo posredovala notranje podatke, s pomočjo katerih si je TMC lahko izbralo najbolj obetavno območje za svoje raziskave.
A ko so ljudje začeli opažati, kaj se dogaja, so ukrepali! Milijoni po svetu so podpisali peticijo, nagovorili svoje politične predstavnike in prepričali že več kot 38 vlad, da nasprotujejo začetku globokomorskega rudarjenja. V Sloveniji je svoj podpis proti tej nevarni industriji doslej oddalo že več kot 10.000 ljudi in pripomoglo k temu, da je Slovenija na seznamu teh držav.
Si tudi ti med podpisniki peticije? Če še nisi, je zdaj pravi trenutek, da se pridružiš gibanju za zaščito oceanov in oddaš svoj glas!
Novica o naraščajočem nasprotovanju seveda ni bila dobrodošla za pohlepno industrijo, ki lahko začne ustvarjati dobiček le, če dobi zeleno luč za začetek komercialnega globokomorskega rudarjenja. Zato so na začetku letošnjega leta podjetja, ki se ukvarjajo z globokomorskim rudarjenjem, naslovila pismo mednarodnemu regulatorju, v katerem so se pritoževala, da je “nesprejemljivo in nepravično”, da so že vložila 2 milijardi dolarjev v raziskave, a jim vlade še vedno niso dovolile začeti z izkopavanjem.
Zdi se, da niso razumeli, da oceani niso prostor, kjer lahko plačaš vstopnino. Staroselski aktivisti so jasno povedali, da morajo podjetja za globokomorsko rudarjenje delovati v okviru regulativnih pravil, ne pa si jih sama pisati.
Ko lobistični pritisk industrije ni prinesel želenega odziva, saj je večina vlad vztrajala, da ni še čas za začetek rudarjenja v globokem morju, je podjetje TMC burno odreagiralo. V samovoljni potezi so izjavili, da “gospodarski interesi pri ISA niso zaželeni”, in to zaradi domnevnega “prevzema s strani okoljskih aktivistov”. Napovedali so celo, da bodo obšli mednarodno pravo in se obrnili neposredno na Donalda Trumpa, ki naj bi jim enostransko dovolil rudarjenje v mednarodnih vodah.
Trump, TMC in poskus obvoza mednarodnega prava
Mednarodno morsko dno velja za skupno dediščino človeštva – in države so se zavezale mednarodnemu pravnemu okviru, ki jasno določa, da nobena posamezna država ne sme enostransko posegati v njegovo izkoriščanje.
Več kot 30 vlad z vseh koncev sveta je ostro obsodilo šokantno napoved podjetja TMC. Celo nova generalna sekretarka ISA je opozorila, da bi enostranska odločitev ZDA, če bi se sklicevale na zastarel zakon izpred petdesetih let za dovoljenje globokomorskega rudarjenja, pomenila kršitev mednarodnega prava.
Potem ko je Donald Trump podpisal izvršni ukaz v podporo temu samovoljnemu pristopu, TMC pa vložil prvo zahtevo za začetek globokomorskega rudarjenja v mednarodnih vodah, so se obsodbe samo še okrepile. Francija, Kitajska, Evropska unija in številne druge države so javno izrazile nasprotovanje, francoska ministrica pristojna za oceane pa je načrte podjetja TMC označila za okoljsko piratstvo.
Čeprav je ta poteza povzročila politični šok, zavezništvo med podjetji za globokomorsko rudarjenje in Trumpovo administracijo ni presenetljivo.
Poleg dejstva, da izvršni direktor podjetja rad opisuje uničevanje tega nedotaknjenega ekosistema kot pobiranje “golf žogic na vadbišču”, je globokomorsko rudarjenje najnovejši način, s katerim politiki in korporacije uničujejo naš planet.
To ne izhaja iz moči. Industrija globokomorskega rudarjenja je začutila, da se veter obrača, saj so vlade po vsem svetu začele dajati prednost varstvu oceanov pred njihovim izkoriščanjem. TMC je pričelo zmanjkovati možnosti in denarja – zato so se odločili za skrajno potezo.
Kaj sledi zdaj?
Vsaka država, ki je do sedaj poskušala začeti z globokomorskim rudarjenjem, je naletela na neuspeh. Vsaka priložnost, da to vprašanje približamo javnosti, krepi gibanje za zaščito naših oceanov. Od Papue Nove Gvineje do Norveške so industrija in njeni podporniki vedno znova podcenjevali nasprotovanje ter se znašli v težavah zaradi izgube ugleda, pravnih izzivov in finančnih težav.
Podjetje TMC je celo priznalo, da s svojim početjem odpira Pandorino skrinjico. V zadnjih finančnih poročilih so priznali, da bodo mnoge države verjetno videle dovoljenje za globokomorsko rudarjenje, ki ga je izdal Trump, kot kršitev mednarodnega prava. To bi lahko privedlo do tožb, prepovedi prodaje mineralov in do tega, da podjetja v celotni dobavni verigi ne bodo želela sodelovati s TMC. Pritisk narašča tudi na podjetje Allseas, dobavitelja ladje in rudarske opreme, ki bi podjetju TMC sploh omogočila začetek rudarjenja. Izvršni direktor Allseas je ob tem jasno povedal, da njihovo podjetje “ne bo storilo nič nezakonitega” – k temu so pomembno prispevali tudi pritiski Greenpeacea.
Ker so podjetja za izkoriščanje morskega dna stopila na pot skupaj s Trumpom, imamo zdaj še večjo platformo, s katero lahko združimo globalni odpor in ustavimo to industrijo v celoti. To je pomembno, saj največja grožnja našim oceanom ni uničujoči ribolov ali rudarski stroji, temveč občutek brezupa, ki nas prepričuje, da ne moremo ničesar slabega preprečiti.
A vendarle – obstaja upanje: kampanje delujejo. Ljubezen do oceana združuje ljudi po celem svetu – tudi ko si Trump in rudarska podjetja poskušajo ocean razdeliti in za svoj dobiček. Moč ljudi je v preteklosti že dosegla svetovni sporazum za zaščito oceanov, ki v ospredje postavlja zaščito – ne izkoriščanja. V zadnjih letih so se običajni ljudje po celem svetu združili in zahtevali zaščito oceanov – in jo tudi dosegli. Na tej točki ne bomo odnehali.
Kot Greenpeace vemo, da lahko dosežemo zgodovinske zmage za oceane. Ljudje, ki so pred nami vodili okoljevarstveno gibanje, so imeli še težje razmere – a so vztrajali, dokler niso zmagali. Zaustavili so uničujoči lov na kite, s katerim je industrija iztrebljala te morske velikane, in dosegli svetovno prepoved lova na kite. Sanjali so velike sanje in se borili z vso močjo, zato so celo v času hladne vojne zaščitili Antarktiko pred izkoriščanjem.
Globokomorska industrija poskuša skupaj s predsednikom Trumpom odpreti eno zadnjih ohranjenih divjin na našem planetu, kljub nasprotovanju. Vlade morajo ukrepati tako, da sprejmejo svetovni moratorij in jasno poudarijo, da so odločitve o svetovnih oceanih v rokah vseh držav skupaj, za dobrobit celotnega človeštva.
Preprečitev globokomorskega rudarjenja z mednarodnim dogovorom je rešitev, ki lahko dokaže, da je drugačen svet mogoč. Gradimo lahko na vse večjem zavedanju, da narava in življenjski sistem, ki sta osnova našega obstoja, uspevata, ko so staroselske skupnosti aktivno vključene in sodelujejo pri odločanju. To je skupna bitka, kjer se lahko dogovorimo, da omejimo zasebni pohlep v korist skupnega dobrega. Uresničimo to.
