V soboto, 21. marca 2015, na mednarodni dan gozdov, smo se z zelenimi mirovniki odpravili na Klanec pri Komendi, natančneje v gozd pri planinskem domu Komenda, eno izmed šestih lokacij, kjer sta v okviru projekta za sanacijo naših gozdov Zveza tabornikov ter Zavod za gozdove, organizirala sadnjo mladih dreves.

Opremljeni s krampi, rovnicami, motikami in obilo delovne vneme smo se razdelili v skupine, zavihali rokave ter po navodilih pristojnega gozdarja, g. Jožeta, skupaj s taborniki v slabih treh urah posadili 1200 sadik smreke, bukve in hrasta.

Mednarodni dan gozdov

Vreme nam je bilo naklonjeno – sončno in toplo, kot se za prvi pomladni dan spodobi, tako da je bilo delo prav prijetno. Združeno prijetno s koristnim, bi lahko rekli, saj nam je ob krasni družbi, smehu in dobrodejnemu vplivu narave dopoldne minilo kot bi mignil.

Osebno mi je bilo najbolj všeč zakopavanje sadik z golimi rokami, občutek zemlje med prsti, čar, ki ga vrtnarji dobro poznajo. Res malokatera stvar je tako zdravilna in pomirjujoča, kot ta enostaven stik z zemljo in naravo. Nenazadnje pa tudi ponos ter zadovoljstvo ob prvem ter vsakem naslednjem posajenem drevesu, kar je tudi svojevrstna izkušnja.

Po uspešno opravljenem delu smo se še malo posončili in pojedli slastno in zdravo malico, za katero so poskrbeli naši organizatorji, nato pa se zadovoljni in prijetno utrujeni odpravili nazaj proti domu.

Sama sem se akciji pridružila, ker me vsakič znova užalosti pogled na uničeno naravo, najsi bo posledica naravnih sil ali človeške roke. Več kot 50 % poškodovanih gozdov je resnično visoka številka, saj so s tem prizadete splošno koristne funkcije gozdov, ki se nas še kako tičejo. Od 80 do 100 let bo potrebnih, da danes posajena drevesa dosežejo končno višino, vendar pregovor pravi: »Najboljši čas za sadnjo drevesa je bil pred dvajsetimi leti, drugi najboljši je zdaj.«

Kar je resnično pomembno, so naša dejanja in zavedanje, da kljub vsemu nismo nemočni.

Skupinska slika

Tadeja Pogačnik, udeleženka dogodka

Close