Lahko bi rekli, da je v živalskem svetu gibanje ključ do preživetja. Ko postane premrzlo, ko zmanjka hrane ali ko se bliža nevarnost, se mnoge živali preprosto premaknejo. Ptice selivke migrirajo čez kontinente, da bi ujele večno poletje, zebre odkrivajo nova prostranstva pašnikov oddaljenih stotine kilometrov stran, kiti preplavajo tisoče kilometrov med območji hranjenja in območji razmnoževanja, spet druge živali pa si v hitrem begu, s sunkovitimi spremembami smeri in cik-cakastim gibanjem, rešijo življenje pred plenilcem.
Rastline te možnosti nimajo. Drevo je od trenutka, ko seme vzklije, fiksirano v okolju. Ne more zbežati pred sušo, ne more se umakniti pred poplavo in ne more poiskati zavetja pred požarom. Ker drevesa ne morejo zbežati, so se morala naučiti vzdržati. Razvila so strategije, ki jim omogočajo, da kljubujejo razmeram.
Spoznajmo nekaj najbolj veličastnih posameznikov, ki nam dokazujejo, da so drevesa resnični mojstri vzdržljivosti.
1. Metuzalem: starostnik, ki premika meje časa
Visoko v gorovju White Mountains v Kaliforniji, v surovem in vetrovnem okolju, raste bor vrste Pinus longaeva, znan kot Metuzalem. To drevo je po nekaterih podatkih staro več kot 4.850 let in velja za najstarejše individualno drevo.
Metuzalem trenutno velja za najstarejše znano živo (neklonalno) drevo na svetu. Njegova skrivnost se skriva v počasni rasti, ki jo narekuje surovo okolje z malo kisika in vode. Prav ta počasnost pa poskrbi za izjemno gost les, ki je skoraj izjemno odporen na škodljivce in bolezni.1
2. Ginko na Hirošimi: drevo, ki je preživelo atomsko bombo
V templju Anraku-ji na Hirošimi stoji drevo2, ki predstavlja ultimativni simbol preživetja. Ko je 6. avgusta 1945 nad mestom eksplodirala atomska bomba, je bil ta ginko od točke eksplozije oddaljen le dobra dva kilometra.
Ker ta drevesa niso mogla zbežati pred eksplozijo, so jo bila primorana preživeti. Danes njihove potomce (semena in sadike) sadijo po celem svetu kot žive ambasadorje miru in simbole neuničljive moči narave.3 Njihova prisotnost nas opominja, da so rastline sposobne regeneracije tudi po najhujših katastrofah, če jim le pustimo priložnost, da ostanejo tam, kjer so pognala korenine.
3. Sekvoja z imenom Hiperion v ZDA
V narodnem parku Redwood v Kaliforniji raste sekvoja (vrsta Sequoia sempervirens), ki nosi Guinnessov rekord za najvišje živo drevo na svetu. Njena uradna višina znaša osupljivih 116 metrov in 7 centimetrov. Starost drevesa ocenjujejo med 600 in 800 let.4,5
Znanstveniki ocenjujejo, da je teoretična meja maksimalne višine, ki jo drevo lahko doseže nekje med 122 in 130 metri. Gravitacija bi nad to mejo onemogočila dotok vode do vrha drevesa, s čimer bi bila fotosinteza, potrebna za nadaljno rast, omejena. Hiperion se torej tej meji približuje bolj kot katero koli drugo bitje na planetu.6
4. Pečovniška duglazija: slovenski velikan
Tudi v naših krajih imamo velikane, ki segajo proti nebu. V gozdu Pečovnik pri Celju kraljuje Pečovniška duglazija, ki je z višino 67,02 metra uradno najvišje drevo v Sloveniji. Stara je okoli 140 let in njeno zdravstveno stanje je dobro, ocenjujejo pri Zavodu za gozdove Slovenije.7
Zgodba teh in mnogih drugih veličastnih dreves nas uči, kaj pomeni biti vztrajen. A čeprav se moč dreves skriva prav v dejstvu, da se niso sposobne premakniti, je to hkrati tudi njihova največja ranljivost – kot še nikoli prej v zgodovini jim grozi človeški pohlep.
Danes so pod pritiskom celo zadnji ostanki evropskih starodavnih gozdov v romunskih Karpatih. Tam mogočna drevesa padajo za potrebe masovne proizvodnje pohištva podjetij, kot je IKEA. Čeprav se takšna sečnja pogosto prikazuje kot zakonita, uničuje biotsko raznovrstnost, ki se je gradila tisočletja.
Pomagajte nam dokumentirati uničevanje in se boriti za strogo zaščito starodavnih gozdov, ki so dom redkih vrst in naša ključna obramba pred podnebno krizo.
Vaš prispevek je njihova obramba. Skupaj lahko ustavimo uničevanje neprecenljive narave.
