Zadnji petek v septembru, za večino ljudi navaden petek, zame poseben dan. Dan potovanja na Hrvaško. Ta se je začel v mrzlem jutru, s čakanjem na prevoz v še hladnejšo Ljubljano, od tam pa na avtobus do Zagreba. Pogled iz avtobusa ni bil videti niti malo jesensko, večina dreves še vedno zelenih. Prvi postanek na slovensko-hrvaški državni meji … kaj je to nekaj novega, vsi z avtobusa na kontrolo in nazaj na avtobus ter nadaljevanje poti. Po nekaj minutah smo prispeli v Zagreb, časa za ogled mesta ni bilo, ravno prav pa za preteg nog, malico in kratek sprehod okoli avtobusne postaje. Zatem vkrcanje na avtobus, kateri nas je odpeljal do Splita. Ta del potovanja je bil dolg, poln lepih razgledov na morje in sončni zahod. Ob temi smo prispeli na skoraj končno destinacijo, kjer nas je čakal kombi in nas odpeljal v Podstrano. Tam nas je čakala večerja, nekaj toplega in kuhanega po dolgem dnevu na poti. Dan smo kar hitro zaključili, saj nas je pot utrudila.

 Pot proti Splitu (Foto: Tjaša Tonja / Greenpeace)

Naslednji dan, sobota, glavni dan. Zjutraj smo vstali, pozajtrkovali in se odpeljali na mesto, kjer je približno leto pred našim obiskom gorelo. Na poti do tja ob cesti drevesa in suha trava, ko smo se od naselji oddaljili in se vzpenjali po ovinkasti cesti, smo videli posledice ognjenih zubljev, ki so pogoltnili velik del gozda, redko kakšno drevo je še stalo in kazalo znake življenja, druga so bila podrta ali stala cela črna brez moči za oživitev. Kje pa so gozdne živali ne vem, videla na tej poti nisem nobene, mogoče so ušle ognju in našle zavetje drugje ali pa žalostno končale svoje življenje.

Pogozdovanje na Hrvaškem - Boranka (Foto: Greenpeace)

Prispeli smo na točko, 700 m nad morjem, lep razgled na vse strani do morja in do sosednjih planin. Tam smo počakali na nadaljnja navodila in se podali na zahteven teren za sajenje dreves. Vsak izmed nas je vzel v roke rokavice in kramp ter zagnano začel s kopanjem luknje med večjimi in manjšimi kamni. Zakaj ravno tu, zato ker je tu potrebno zasaditi nova mlada drevesa, da bodo zemljo delno zaščitila pred dodatnimi podnebnimi spremembami in posledično požari na tem območju. Drevesa niso samo za senco, novoletno smrečico, sadje, so velikega pomena za naš obstoj, čistost zraka in življenje živali. Po kar nekaj udarcih v kamen, kateri se ni in ni hotel umakniti, je ta počil, in nastala je luknja. Še nekaj zamahov s krampom in ustvarila sem dovolj velik prostor za posaditev majhnega drevesa. Sadiko sem zasula z prstjo, katera se je skrivala med kamni, nato pa jo obdala še z majhnimi kamni. Občutek neverjeten, zadovoljna in navdušena nad sabo, ustvarila sem novo življenje na tem terenu. Sonce me je grelo, veter pihal, da nisem imela niti občutka, kako je toplo. Nadaljevala sem z naslednjo luknjo za drugo sadiko, drevesa črnega bora. Seveda nismo sadili samo ene vrste drevesa, temveč tri, in sicer dve vrsti bora ter macesen, tam je njihovo naravno okolje in naj bi po sreči zrasla in zaživela v gozd.

Nova sadika (pogozdovanje) (Foto: Greenpeace)

Po nekaj urah, ki so letele tako hitro, da sem začutila samo lakoto, občutka za čas nisem imela, bila sem zatopljena v delo, so mi dejali, da je naša skupina na vrsti za kosilo. Nisem bila sama, ne, skupaj z mano je bila še ena punca iz Slovenije, skupina iz Madžarske, skupina iz Češke in hrvaška skupina prostovoljcev Greenpeacea. Skupaj smo se kot ena skupina pridružili večji hrvaškim skavtom, ki so bili organizatorji tega pogozdovanja. Po kosilu je sledilo še fotografiranje na lokacijah v okolici delovnega terena.

Skupinska slika pri pogozdovanju (Foto: Greenpeace)

Nato smo se vrnili v nastanitvene prostore, kjer smo preostanek dneva preživeli z druženjem. Na plaži do sončnega zahoda, a preden je to zašlo, še kopanje v hladnem, ne, mrzlem morju. Zasluženo, razgled na mesto, kjer smo pred uro še delali, pogled proti morju, na drugi strani pa na oddaljeni otok in mesto Split. Dan smo zaključili z druženjem ob kitari, smehom in prepevanjem poznanih in manj znanih pesmi.

Dolg večer, krajša noč in dan vrnitve v domovino Slovenijo. Ta se je začela okrog devetih zjutraj, prevoz v Split, krajši ogled mesta ob morju, hitenje na avtobus. Dolga vožnja skozi zastoj v Zagreb in potem v Ljubljano ter domov.

Polna lepih spominov občutkov, da sem naredila nekaj dobrega za celotno družbo, ne samo zase. Kljub občasnim mešanjem jezika govora, med angleščino, katero so razumeli vsi udeleženci, hrvaščino, katero je razumela malo več kot polovica in slovenščino, ki jo je razumela samo Betina iz Slovenije, sem se vrnila domov, z navdihom, da to ni edina akcija katere sem se udeležila. Priti bi morala do vseh, katerim je mar za Zemljo. Ona je naš dom, več pozornosti ji moramo posvetiti, videti je, da je človek tisti, ki ji škoduje, nasprotuje naravnim procesom. Kot vidimo se segreva, daje znake z vsemi naravnimi nesrečami, požari, potresi, poplavami. Da se ne počuti dobro. Da se narediti več kot si mislimo, korak za korakom, skupaj smo močnejši kot en sam človek.

 

Tjaša Tonja, prostovoljka

Close