Kaj ti pride na misel, ko pomisliš na EU? Svoboda gibanja? Evropska dolžniška kriza?

Kaj pa varstvo okolja? Varovanje živega sveta ni nekaj, na kar naravno pomisli večina med nami, ko govorimo o tem, za kaj je odgovorna EU. Zato boste morda presenečeni, če vam povemo, da se velik del zakonodaje EU ukvarja s tem, kako čista morata biti naš zrak in naša voda, ali kako moramo pridelovati našo hrano in proizvajati energijo.

To je ena izmed plati Evropske unije, o katerih le redko govorimo. Toda EU je uveljavila že na desetine zakonov in direktiv, katerih cilj je zaščita narave.

EU je storila že veliko dobrih stvari za okolje. In če bomo Evropejci na volitvah v Evropski parlament, ki bodo potekale maja letos, izvolili prave ljudi, bo lahko naredila še več.

Kaj je EU storila za okolje?

Od 70‑ih let prejšnjega stoletja naprej je EU sprejela vrsto okoljskih predpisov, namenjenih zaščiti naravnih habitatov, ohranitvi čistega zraka in vode, zagotavljanju ustreznega odlaganja odpadkov, zaščiti pred strupenimi kemikalijami in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe.

Nekateri izmed teh zakonov so tako učinkoviti, da se onesnaževalne industrije zelo trudijo, da bi se jih znebile.

Za začetek je EU uveljavila sveženj zakonov, katerih cilj je izboljšanje kakovosti zraka, ki ga dihamo. Njihov namen je preprečiti avtomobilski industriji, da bi prodajala vozila, ki zelo onesnažujejo okolje, ter omejiti onesnaževanje zraka na gosto naseljenih območjih.

Kot članice EU se lahko države, ki ne spoštujejo tovrstne evropske zakonodaje, soočijo celo s sodnimi postopki – natančno to se na primer dogaja vladam šestih držav, ki niso uspele zboljšati kakovosti zraka, ki ga dihajo njihovi državljani.

Greenpeaceovi aktivisti na protestu v Stuttgart, kjer zahtevajo ukrepanje na področju onesnaženosti zraka. © Martin Storz / Greenpeace

Greenpeaceovi aktivisti na protestu v Stuttgart, kjer zahtevajo ukrepanje na področju onesnaženosti zraka. © Martin Storz / Greenpeace

EU ima tudi strogo zakonodajo za zaščito naših rek, jezer, mokrišč, potokov, obalnih voda in podtalnice. Vendar pa so v številnih primerih znova nacionalne vlade tiste, ki ne izpolnjujejo teh zahtev. Tako mora na primer Evropska komisija– izvršilna veja EU – okrepiti ukrepe, da zagotovi, da bodo države članice spoštovale pravila EU glede onesnaževanja vode.

Še en primer tega, kar je že naredila EU, so zakoni glede uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO), po katerih sta obvezna ocena tveganja in označevanje vseh gensko spremenjenih pridelkov in živali.

Zaradi takšnih pravil o GSO kmetje v EU gojijo zelo malo gensko spremenjenih poljščin, to pa omejuje posledice gojenja gensko spremenjenih poljščin, odpornih na herbicide, ki rastejo na poljih, prepojenih z nevarnimi kemikalijami, kot je glifosat. Ni pa presenetljivo, da se agrokemična industrija in nekatere države zavzemajo za razveljavitev takšnih zakonov.

Kmetijske subvencije in trgovinski sporazumi

Kljub na splošno pozitivnim rezultatom je potrebno storiti še veliko na področju reform nekaterih izmed najpomembnejših politik EU, ki še vedno povzročajo ogromne okoljske stroške ter otežujejo varovanje narave in zdravega podnebja.

Skupna kmetijska politika EU – bolj znana pod kratico SKP – pomeni, da se kmetijske subvencije uporabljajo za okoljski škodljive industrijske oblike kmetovanja. To pomeni, da se denar davkoplačevalcev EU uporablja za financiranje dejavnosti, ki onesnažujejo naš zrak, zemljo in vodo, krčijo prostor za prostoživeče živali ter povzročajo nastajanje ogromnih količin toplogrednih plinov. EU mora ta sredstva nujno preusmeriti v spodbujanje ekološkega kmetijstva, da zaščiti prav tiste vire, od katerih je odvisna naša proizvodnja hrane.

Trgovinski sporazumi EU so dopustili, da ima okoljski odtis tudi vse več drugih držav po svetu – na primer z zagovarjanjem destruktivnega industrijskega kmetijskega sistema, ki spodbuja uporabo zemljišč za gojenje živalskih krmil namesto hrane za ljudi.

Nekateri trgovinski sporazumi, kot je npr. sporazum med EU in Kanado, bi lahko poleg tega omogočili globalnim korporacijam, da prek posebnih investicijskih sodišč izpodbijajo zdravstvene in okoljske standarde.

Akcija proti trgovinskim sporazumom v Švici. © Greenpeace / Ex-Press / Miriam Künzli

Akcija proti trgovinskim sporazumom v Švici. © Greenpeace / Ex-Press / Miriam Künzli

Zakaj se udeležiti evropskih volitev?

Najbolj očitna in nujna težava, s katero se mora spoprijeti EU, je globalna podnebna kriza. Ker gre za globalen problem, je potrebna mednarodna rešitev zanj. Zato je EU kot močan blok držav, ki sodelujejo, v boljšem položaju za reševanje problema kot katera koli posamezna država članica.

EU je trenutno najbolj razvita velika ekonomija, ki se lahko resno spopade s podnebnimi spremembami. EU si je že zastavila cilje in oblikovala ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. A ti še vedno niso dovolj ambiciozni, da bi dvig globalne temperature omejili na manj kot 1,5 stopinj Celzija, ki predstavlja zgornjo mejo, če se želimo izogniti najhujšim posledicam podnebnih sprememb.

EU se lahko izboljša samo, če bomo izvolili politike, ki bodo prepoznali pomen varovanja naše narave in ukrepali v skladu s tem. Razpad našega podnebja in živalskega ekosistema lahko preprečimo samo z ohranjanjem, izvajanjem in okrepitvijo okoljske zakonodaje.

Ne evropskih volitvah maja letos imajo Evropejci priložnost, da oblikujejo sestavo Evropskega parlamenta v tej smeri. Vendar pa obenem obstaja realno tveganje, da se bo EU obrnila v napačno smer. Bolj kot kadar koli doslej si za okrepitev moči znotraj EU prizadevajo politiki, ki jim ni mar za okolje in ki odkrito dvomijo o podnebni znanosti – to pa počnejo s kampanjami, ki vnašajo razdor in protievropsko razpoloženje.

In zato si ne moremo privoščiti, da ostanemo tiho in da maja ne odidemo na volitve. Če bodo zanikovalci podnebnih sprememb izvoljeni v večjem številu, bi to izničilo napredek ravno v obdobju, ko se odvija podnebna kriza. Poskrbite torej, da si datum letošnjih volitev zabeležite v svojih koledarčkih, če tega še niste storili, in enako svetujte tudi svojim družinskim članom in prijateljem.

 

Avtorji:

Richard Casson – spletni aktivist pri Greenpeaceu v Veliki Britaniji,

Franziska Achtenberger – svetovalka za demokratične politike pri Greenpeaceu EU

in Justine Beck – pripravnica pri Greenpeaceu v Belgiji.