Greenpeace je zavezan spoštovanju težko prisluženih pravic delavcev in podpira socialno pošteno ter pravično tranzicijo stran od onesnažujočih industrij.

Zakaj praznujemo 1. maj

Danes praznujemo mednarodni dan delavcev. Delavci in njihova združenja so igrali ključno vlogo pri oblikovanju sveta, kot ga poznamo danes. Pogosto so prikazali neverjetno vztrajnost, odpornost in trmast optimizem. Če imate proste vikende, plačano bolniško odsotnost ali porodniški dopust – potem uživate prednosti pridobljenih pravic tudi vi!

Moč ljudi je v osrčju Greenpeacea in delavsko gibanje nas lahko nauči veliko. Moč kolektivnega pogajanja in pogum za stavkanje sta dokaz, da ljudje s skupnimi močmi lahko izboljšamo svet.

Kako bodo podnebne spremembe vplivale na delavce?

Na eni strani je preživetje mnogih posameznikov vezanih na onesnažujoče sektorje. Pomislite na delavce na naftnih in plinskih ploščadih, letalske inženirje, delavce v tovarnah, ki izdelujejo bencinska ter dizelska vozila. Upad teh industrij je neizogiben, saj zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov, kar bo vplivalo na delavce in njihove družine. Številni že iščejo nove priložnosti ali pa se želijo prekvalificirati. 

Na drugi strani pa je potrebno narediti ogromno dela na področju ustvarjanja čistejšega prevozništva, pri grajenju infrastrukture za obnovljivo energijo, izolaciji hiš in obnavljanju narave. To so industrije, ki se bodo še naprej širile. Z dobrimi investicijami, usposabljanji in podporo, bi lahko številne nove priložnosti nadomestile vse izgubljene službe.

To je bistvo pravične tranzicije; prehod k bolj trajnostnemu gospodarstvu na način, ki je pravičen do vseh.

Če bo izpeljan pravilno, bo prehod, ki je potreben za zmanjšanje emisij, lahko priložnost tudi za soočanje s številnimi drugimi nepravičnostmi v naših družbah. Če bo realiziran slabo, jih lahko poslabša. Vsakdo bi moral imeti možnost, da podpira svoje ljubljene in uživa kakovostno življenje. Dejstvo je, da okoljska pravičnost ne more obstajati brez družbene pravičnosti. 

Kaj je potrebno storiti?

Pravična tranzicija se ne bo odvila sama po sebi. Če želimo vzpostaviti investicije, ki jo podpirajo, moramo sodelovati.

Številni sindikati in delavci po celem svetu to izpostavljajo že leta. Pojem »pravična tranzicija« je nastal v delavskem gibanju in vplival na skupnosti. Njihove zahteve so npr.: financiranje prekvalifikacij; zagotovila za zaposlitev, ko bodo izginile umazane industrije; dobri delovni pogoji in plačilo v industrijskih sektorjih, ki so okolju prijazni; dostop do različnih združenj ter provizije za selitev, če je to potrebno.

Ob vsem tem so pomembni tudi močna socialna varnostna mreža, ki se razprostira čez celotne skupnosti in razvojni načrti za prizadete regije. Pretekle izkušnje nas učijo, da imajo lahko industrijske tranzicije gromozanske posledice in vsi se preprosto ne morejo ali nočejo preseliti.

Morda še najbolj nujna je zahteva za investicije in zakone, v prid te rastoče industrije ter novih in spodobnih služb. 

Nikoli ne bo enotne rešitve, ki bi bila primerna za vse. Oblikovanje tranzicij mora biti zasnovano tako, da bo vsaka oblikovana za posamezno situacijo, kar pa bo potrebovalo svetovanje in aktivno sodelovanje delavcev ter njihovih sindikatov.

Kdo bi moral plačati račun?

Poznamo veliko podjetij in super bogato elito, ki že desetletja mastno služijo z umazanimi industrijami. Mi pravimo, da morajo plačati onesnaževalci. 

Ko podjetja s fosilnimi gorivi sejejo dvome o znanosti ali uporabljajo trike pri izračunavanju ogljika, s katerimi zanikajo razsežnost problema ali obljubljajo službe, ki jih ne morejo zagotoviti, ali uporabijo podnebne spremembe kot izgovor za odpuščanja, ko je v resnici resnični razlog drugje, svojim delavcem ne delajo uslug. Namesto tega jih vlečejo še globlje v luknjo, ki jo kopljejo.

Zato dajmo danes, na mednarodni dan delavcev, vsi mi, ki nam je mar za zeleno in mirno prihodnost, premisliti, kaj lahko storimo za promoviranje pravične tranzicije. Ne zgolj z besedami, ampak z delovanjem in političnimi zahtevami.

Bodimo prepričani, da lahko moči ljudstva in medsebojno sodelovanju spremenita svet na boljše. Kajti to moč potrebujemo takoj, morda bolj kot kdaj koli prej.

Sedem izjemnih primerov moči ljudstva iz delavskega gibanja

  1. Brazilija: Smetarji v Rio de Janeiru so takoj po končanem karnevalu leta 2014, ki je na ulicah pustil več ton smeti, v osemdnevni stavki tik pred svetovnim prvenstvom v nogometu dosegli zmago brez primere. Slogan ‘Ne ravnajte z nami kot s smetmi’ se je dotaknil veliko ljudi in ponovno so se vrnili na delo s 37 % višjo plačo! 
  2. Koreja: Južnokorejska varilka in delavska aktivistka Kim Jin-suk je navdihnila svojo državo že leta 2011, ko je za 309 dni zasedla vrh 35 m visokega ladjedelniškega žerjava in protestirala proti odpuščanju delavcev ter branila njihove pravice. Rezultat? Po tem, ko se je zaradi njenega protesta po celotni državi razvilo družbeno gibanje, je podjetje ponovno zaposlilo skoraj sto sindikalistov. 
  3. Avstralija: Green Ban (Zelena prepoved) iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jo je vodilo Builders Labourers Federation (Združenje gradbenih delavcev) kot odziv na skrb lokalnih skupnosti, ki so izvedle stavke za ohranitev parkov, stanovanj za tiste z nizkimi dohodki in stavb z zgodovinsko vrednostjo. Gradbeni delavci so odložili svoja orodja in prisilili gradbena podjetja, da spremenijo načrte. Dolgoročno gledano so zelene prepovedi vplivale na strukture lokalnega načrtovanja, pa tudi na nacionalne sisteme načrtovanja.
  4. ZDA: Stavka zaradi grozdja v mestu Delano, v Kaliforniji, je bila stavka delavcev, ki je združila filipinske in mehiške delavce v boju za boljše delovne pogoje. Začela se je leta 1965 in trajala kar 5 let ter bila povod za ustanovitev združenja United Farm Workers. Gibanje se je širilo, podprl ga je tudi bojkot potrošnikov, ki niso želeli kupovati nesindikalnega grozdja. Leta 1970 so delavci in njihovo združenje dosegli sporazum s poglavitnimi pridelovalci grozdja, kar je vplivalo na več kot 10 000 delavcev.
  5. Južna Afrika: V gibanju proti apartheidu so bila prizadevanja za temeljne sindikalne pravice in širša prizadevanja za človekove pravice tesno povezana. Z željo po združevanju raznolikih sektorskih sindikatov, je bil v zgodnjih osemdesetih ustanovljen The Congress of South African Trade Unions (COSATU) (Kongres južnoafriških sindikatov). Šlo je za neverjeten čas v zgodovini, ki je združil gibanja civilne družbe, cerkev, delavce, študentska gibanja in širše gibanje Mass Democratic Movement (Množično demokratično gibanje) v eno združeno gibanje. Na tisoče ljudi je bilo pridržanih, več sto tisoč jih je stavkalo in po celem svetu je več milijonov ljudi solidarnostno ukrepalo. Leta 1994 so potekale prve nerasne južnoafriške volitve in demokratična država je zmagala.
  6. Tunizija: Tunisian General Labour Union (Splošni tunizijski delavski sindikat) je igral ključno vlogo pri The National Dialogue Quartet (Četverica za nacionalni dialog), ob strani še treh drugih organizacij civilne družbe, ki so predstavljale delavce, blaginjo, principe pravne države in človekovih pravic. Četverica je bila oblikovana poleti leta 2013, po koncu Arabske pomladi, ko je bil proces demokratizacije v nevarnosti in je bila država na robu državljanske vojne. Pomagali so pri ustanovitvi novega ustavnega sistema in Četverica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za mir. 
  7. Mednarodno: Kampanja Make Amazon Pay (Naj plača Amazon) je sodelovanje med skladiščnimi delavci, podnebnimi aktivisti in državljani celega sveta pri spopadu z najbogatejšim človekom na svetu in multinacionalno korporacijo v ozadju. Kampanja se je začela leta 2020 in naslovila slabe delavske pogoje, davčno utajo, negativne učinke na okolje ter slabo zaščito delavcev med Covid pandemijo. Poteka vse od Indije do Poljske, od Bangladeša do Mehike, kar je izvrsten primer resnično mednarodnega prizadevanja.

Avtorica prispevka je Sophie Allain, ki je del t.i. Oil Team-a pri Greenpeace International