Dve najpogostejši tehnologiji fotovoltaičnih (PV) celic sta sestavljeni iz silikona (steklo), aluminija (okvir) in bakra (ožičenje). Le te ne vsebujejo vgrajenih težkih kovin ali drugih snovi, ki bi lahko bile strupene. Pomembno je tudi povdariti, da se da fotovoltaične panele do 90% reciklirati.
Ali ste vedeli?
V Nemčiji so leta 2011 postavili 600.000 sončnih elektrarn in od teh zabeležili 60 požarov. Torej je verjetnost za nastanek požara na sončni elektrarni takrat znašala približno 0,01 %.
Tankoplastnifotonapetostni moduli (elementi sončne elektrarne, kjer se svetloba pretvarja v električno energijo) lahko vsebujejo težke kovine, vendar so številne raziskave pokazale, da ni nobenih dokazov o kakršnem koli izpustu strupov iz teh modulov.
Pri proizvodnem procesu panelov se uporabljajo škodljive kemikalije in nekatere strupene kovine. Večina se jih pravzaprav uporablja za čiščenje površin, in sicer klorovodikova kislina, vodikov fluorid in dušikova kislina, vendar je podobno tudi v industriji polprevodnikov. Kljub temu se za bolj toksične snovi najdejo alternative, varnejše in tudi cenejše snovi, na primer magnezijev klorid kot zamenjava za kadmijev klorid v tankoplastnih fotonapetostnih modulih.
Seveda pa je vse odvisno od odgovornega upravljanja proizvodnega procesa, recikliranja panel po koncu njihove življenjske dobe in varnem, odgovornem odstranjevanju škodljivih snovi, da le-te ne uidejo v okolje.Vsekakor pa so to problemi vseh električnih naprav in mnoge izmed njih imajo krajšo življenjsko dobo kot solarni paneli.
Eden od mitov okoli sončnih panelov je tudi vprašanje odpadkov. Analiza organizacije Enviromental Progress (ki je naklonjena jedrski energiji) je naprimer objavila netočno trditev, da paneli ustvarjajo 300-krat več odpadkov kot jedrska energija, niso pa povedali dejstva, da je življenjska doba sončnih elektrarn daljša od 40-ih let in jo lahko skoraj v celoti recikliramo. Pri fotovoltaičnih celicah je mogoče reciklirati kar 90 % stekla in 95 % polprevodnikov. Podjetja imajo zanesljive programe recikliranja in po preteku življenjske dobe modulov le-te prevzamejo nazaj. Prav tako pa tudi zakonodaja EU zahteva, da se zbere vsaj 85 % vseh porabljenih modulov, vsaj 80 % pa se jih mora reciklirati. Večina proizvajalcev že ponuja prostovoljni prevzem panelov in njihovo reciklažo.
Tveganje zdravja ljudi pri izpostavljenosti materialom v solarnih panelih je skoraj nično, v nasprotju s fosilnimi gorivi ali jedrsko energijo (še posebej pri zaposlenih). Nevarnosti onesnaževanja je mogoče minimalizirati z reciklažo sestavnih delov in z ustreznim pridobivanjem surovin – to pa se v številnih državah že dogaja.