#Podnebje #VremenskiEkstremi

Podnebna kriza

Podpisani posamezniki in organizacije pozivamo Vlado Republike Slovenije, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo ter jih začne prioritetno in sistemsko obravnavati.

Pridruži se

Ni čudno, da smo zmedeni.

Pri delu na področju podnebja in okolja je pogosto slišati to vprašanje. Na eni strani vam bodo okoljske organizacije – vključno z Greenpeaceom – povedale, da lahko spremembe spodbudi vsako vaše dejanje. Vsak ukrep šteje! Na drugi strani pa vam bodo časopisni uredniki in strokovnjaki zagotavljali, da ni pomembno, kaj počnete v vašem vsakodnevnem življenju, saj težave ni mogoče rešiti z individualnimi ukrepi. Morda bodo zatrjevali, da gre za izogibanje rešitvi, ki korporacije razreši njihove odgovornosti, saj je težava v zgrešenem, a globoko zakoreninjenem sistemu, v katerega smo ujeti. Navsezadnje 70 odstotkov emisij ustvari samo 100 podjetij, kajne?

Kot je to odlično razloženo v tem članku na spletni strani Vox, so mi tudi moji prijatelji kot podnebni aktivistki ponosno razlagali, kako ločujejo odpadke ali kako si prizadevajo, da bi jedli manj mesa ali kupovali zelene izdelke, če si jih le lahko privoščijo. Vedno mi je bilo tako težko, ko sem jim odgovarjala: OK, a za resničen učinek morate najprej zavrniti izdelke, ki jih ne potrebujete, in zmanjšati porabo virov, sodelovati pri podnebnem protestu ali pa postati politično aktivni državljani, ki od svojega župana zahtevate, naj začne izvajati ambiciozen načrt mobilnosti, ali pozovete svojo vlado, naj od korporacij zahteva, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.

Po enem izmed mojih tovrstnih predavanj, ki so običajno dolga in tehnična, so se njihovi izrazi običajno korenito spremenili. Njihova telesna govorica je govorila sama zase. Nato pa je nastopila tišina. Ali še huje – defenziven odgovor: naredim, kar lahko. Saj veš. Ali pa njegova nemočna različica: tudi, če to storim, ostali verjetno ne bodo, zato vse skupaj ne bo spremenilo ničesar. Ali pa najbolj malodušen odgovor, ki ga je najtežje slišati: Ah, koga briga. Saj smo itak v riti, ne?

Nisem hotela, da bi moji prijatelji in družina nehali govoriti z mano, zato sem začela iskati nove načine za pogovor z njimi o podnebnih spremembah in okoljski krizi, pri čemer bi bila pozorna na njihova (in moja!) čustva. Konec koncev potrebujemo tako individualne kot kolektivne ukrepe. In potrebujemo jih takoj!

Študenti v Bangkoku protestirajo in demonstrirajo v podporo gibanju Šolska stavka za podnebje, znanem tudi kot Petki za prihodnost, Mladi za podnebje in Stavka mladih za podnebje. (c) Biel Calderon / Greenpeace.

Študenti v Bangkoku protestirajo in demonstrirajo v podporo gibanju Šolska stavka za podnebje, znanem tudi kot Petki za prihodnost, Mladi za podnebje in Stavka mladih za podnebje. © Biel Calderon / Greenpeace

Resda nekateri trdijo, da so lahko majhne pozitivne spremembe v našem življenjskem slogu samo odvračanje pozornosti, ki lahko zaradi manjšega poudarka na kolektivnem nadzoru korporativne in politične moči celo zavirajo prizadevanje za ambiciozne politike in njihovo uvajanje. A sama verjamem, da ne gre za dve izključujoči se zadevi. Gre za oboje. Individualni in kolektivni ukrepi morajo potekati vzporedno, saj so tesno povezani.

Reciklirajte. Ja, in ponovno uporabljajte in pozivajte velike blagovne znamke, naj spremenijo svoje poslovne in distribucijske modele. Kolesarite v službo. Ja, in sodelujte s sosedi, da pripravite vašega župana k razglasitvi podnebne krize in k pripravi načrta za povečanje števila kolesarskih stez in širitev javnega prometa v vašem mestu. Zamenjajte žarnice z varčnimi. Ja, in s svojo skupnostjo se zavzemajte za prehod na obnovljive vire energije in transformacijo energetskega sistema v vaši regiji. Jejte manj mesa. Ja, in sodelujte s šolo, kamor hodijo vaši otroci, pri vključevanju vegetarijanskih obrokov v jedilnike ali uvedbi izobraževanja o pridelavi lastne hrane v njihove učne načrte. Sadite drevesa. Ja, in od svoje vlade zahtevajte, naj zaščiti naše gozdove in sprejme ambiciozne podnebne politike.

Res je, da so za neposreden spopad z ekološko in podnebno krizo nujno potrebne sistemske spremembe. Gre za vprašanje preživetja.

Moramo pa spremeniti družbeno miselnost iz ‘samo prosti trg in ekstraktivni modeli lahko prinesejo srečo z ustvarjanjem gospodarske rasti’ in ‘več stvari me naredi srečnejšega’ v ‘ekonomija mora delovati v okviru okoljskih omejitev planeta’ ter ‘naše dostojanstvo je povezano z našimi odnosi in izkušnjami, ne s kupovanjem dodatnih stvari’.

Potrebujemo kolektivne ukrepe, da spodbudimo sistemske spremembe, ki jih želimo.

Toda te spremembe lahko vzpodbudimo tudi s spodbujanjem pozitivnih zgodb, soustvarjanjem rešitev, ki bodo sooblikovale novo normalnost, ter s prizadevanjem za okolje z vzorniki in sistemi nagrajevanja, ki bodo odražali takšno vedenje kot družbeno zaželeno.

Da bi prišlo do takšnih sistemskih sprememb, mora družba prepoznati obseg teh sprememb in nekje moramo začeti. In ta nekje je lahko pri vsakem izmed nas.

Ladja Arctic Sunrise med protestom v Barentsovem morju. © Will Rose / Greenpeace

Lucy Lawless in Joanna Sustento med drugimi aktivisti v gumenjaku držita napise »Ohranimo Arktiko brez nafte« in »Ljudje proti arktični nafti«. © Will Rose / Greenpeace

Ne, individualni ukrepi ne bodo imeli takojšnjih učinkov na globalne probleme. Z uporabo nakupovalnih torb iz blaga ali s kupovanjem sadja, ki ni prepakirano v peno, ne bomo v zadostnem obsegu zaustavili proizvodnje plastike za enkratno uporabo. A za začetek lahko s tem povzročimo spremembe v naših mestih ali skupnostih, saj imajo osebna pozitivna dejanja potencial za opolnomočenje ljudi, za razvoj samoiniciativnosti in za spodbujanje ljudi k temu, da postanejo vzorniki, ki bodo navdihovali druge in jim omogočili, da se počutijo kot del rešitve.

Drobni signali lahko spodbudijo upanje in iskanje drugih ljudi za ustvarjanje skupnosti, ki bodo ukrepale. Ko skupnost ukrepa, postane bolj odporna in tako tudi bolj neodvisna in zadostna.

Rosa Parks in Greta Thunberg sta bili oz. sta obe običajni osebi, ki sta oz. še vedno počneta izjemne stvari … In posledično sta spremenili (oz. spreminjata) svet, tako da ustvarjata novo normalnost, ki je bila nepredstavljiva, preden sta naredili prve pogumne korake.

Vsako posamezno dejanje ne bo vzpodbudilo nastanka gibanja za državljanske pravice ali ustavilo črpanja naftne ploščadi. Lahko pa spremeni mnenje nekoga za družinsko mizo ali v krogu prijateljev, ali pa kjerkoli drugje, kjer se odločite za prvi pogumen korak. Pogum različnim ljudem pomeni različno, saj se dogaja na robu naše osebne cone udobja. Pogum vsakega posameznika je različen – a enako vreden in enako drzen.

Praznovanje mednarodnega dneva gozdov v Džakarti © Jurnasyanto Sukarno / Greenpeace

Praznovanje mednarodnega dneva gozdov v Džakarti. © Jurnasyanto Sukarno / Greenpeace

Individualni ukrepi so pogumno in dragoceno izhodišče. Ne zasmehujmo ljudi zato, ker naredijo, kar lahko, in ne vzbujajmo jim občutka krivde, da ne naredijo dovolj.

Toda obenem poskrbimo za to, da se pri tem ne zaustavimo. Poskrbimo, da bodo ta izhodišča omogočila čim več ljudem, od študentov do direktorjev podjetij, da se pridružijo skupnemu potovanju, kjer bo obseg naših dejanj sorazmeren z obsegom naših odgovornosti in zmožnosti.

Bodimo optimistični, pogumni in iskreni do samih sebe. Prepoznajmo nujno potrebo po spremembi našega trenutnega družbenoekonomskega sistema. In da, to vključuje tudi naš način mišljenja, vedenja in življenja, kar pomeni, da potrebujemo tako majhna kot velika dejanja, pa tudi vse vmes.

 

Paula Tejon Carbajal je globalna strateginja za kampanje Greenpeacea International