Ljubljana, 23. avgust 2019 — TEŠ 6 je očitno pozabljen, saj premier Marjan Šarec želi, da se ustrelimo še v drugo koleno, tokrat s projektom, ki bi bil 4-krat dražji kot TEŠ 6. Pomislimo samo, kakšno korupcijsko tveganje bi spremljalo takšno vrečo denarja.

Bodimo realni. Svet energetike se je zaradi preboja novih tehnologij močno spremenil. Države, ki so resne glede reševanja podnebne krize, ne postavljajo jedrskih reaktorjev. Še Francija, jedrski velikan, namerava v naslednjem desetletju zmanjšati svojo odvisnost od jedrske energije v prid razvoju sončne in vetrne energije. Peščica novih reaktorjev, ki je v gradnji v Evropi, so polomije. Gradijo se s pomočjo zajetnih državnih subvencij, gradnjo pa spremljajo večletne zamude in naraščajoči stroški.

Akcija Greenpeacea pri jedrski elektrarni Tihange v Belgiji. © Philip Reynaers / Greenpeace

Najbolj napredne države vzpostavljajo polja vetrnih elektrarn, solarizirajo mesta, vlagajo v nadgradnjo železniškega omrežja, restrukturirajo svojo industrijo v smer, da ta postaja energetsko manj potratna. In kaj je Slovenija v zadnjih letih naredila na teh področjih? Nič. In kaj bomo naredili, če bo ideja NEK II živela dalje? Prav tako nič. Vso kombinacijo rešitev, ki jih imamo na voljo tukaj in zdaj, bomo z zgrešeno odločitvijo zadušili. Hitrejše in dostopnjše železniške povezave? Pozabimo. Še naprej bomo lahko povečevali število prometnih pasov in avtomobilov na naših cestah, samo da bodo ti električni.

Izpuste iz energetike moramo začeti nižati danes. Če imamo tehnologije, ki so na voljo tukaj in zdaj, so cenejše kot jedrska tehnologija, ne nosijo dodatnega okoljskega ali varnostnega tveganja, hkrati pa jih v Sloveniji sploh še nismo izkoristili – ali ni to najbolj smiselna pot za naslednja leta? Na podlagi česa bi lahko naš premier zagovarjal karkoli drugega? Razlog je lahko le popolna nevednost in upoštevanje le ozkih interesov jedrske industrije.

Danes smo videli, kaj je mogoče, ko za idejo stopi premier države. Kar naenkrat je 6 milijardni jedrski reaktor popolnoma mogoč. Zdi se, da je lažje postaviti reaktor kot tretjo vetrnico. Kaj bi bilo torej mogoče, če bi takšno podporo usmerili kam drugam? Praktično jutri lahko začnemo postavljati vetrnice na vsaj desetih lokacijah, ki že imajo široko podporo, že jutri lahko solarizimo javne stavbe, že jutri se lahko začnemo pogovarjati o hitri železniški povezavi med Mariborom in Ljubljano. To je zagotovo boljša pot naprej za vse nas.

Katja Huš, Greenpeace v Sloveniji.