Letošnjega septembra bo Greenpeace praznoval 50. obletnico svojega okoljskega aktivizma, ki se je začel s prvo Greenpeaceovo kampanjo za ustavitev preizkusa jedrske bombe na Aljaski.
V tednih pred obletnico bomo pri Greenpeaceu podoživljali prve kampanje ter naslednja leta učenja, tveganj, neuspehov in uspehov, o njih pa bodo pisali tudi mediji. Vendar pa Greenpeace ni nastal kar iz nič. Pomembno je upoštevati tudi kulturni kontekst, okoliščine in gibanja, ki so leta 1971 v kanadskem Vancouvru pripomogle k nastanku Greenpeacea.
Porajajoče se okoljevarstveno gibanje
V globalnem duhu časa po drugi svetovni vojni je prevladovala želja po miru. Kljub temu je hladna vojna med Rusijo in evropsko‑ameriškimi zavezniki privedla do več deset posrednih konfliktov – v Koreji, Vietnamu, Palestini in na Kubi – in do strašljivega tekmovanja v jedrskem oboroževanju.
V 50‑ih letih prejšnjega stoletja so običajni ljudje po vsem svetu spoznavali nove izraze, kot so »radioaktivne padavine« in »genetske mutacije«, in svet je zatrepetal v strahu pred jedrskim holokavstom. Na Japonskem se je kot odziv na dogodke v Hirošimi in Nagasakiju začelo gibanje za jedrsko razorožitev, ki se je povezalo z že obstoječimi tradicijami pacifizma po vsem svetu.
Med milijoni ljudi, na katere so vplivale grožnje z jedrsko bombo, sta bila tudi Irving in Dorothy Strasmich (kasneje Stowe) iz mesta Providence v ameriški zvezni državi Rhode Island. Dorothy je ustanovila prvi sindikat socialnih delavcev v tej zvezni državi in je ostala predsednica sindikata državnih uslužbencev. Irving je bil odvetnik in ljubitelj jazza, in njegovi črnski glasbeni prijatelji so ga povabili, naj se pridruži nacionalnemu združenju za pravice temnopoltih (angl. National Association for the Advancement of Colored People – NCAAP). Leta 1953 sta se Dorothy in Irving poročila, slavnostna večerja pa je bila organizirana v prostorih NCAAP. Obiskovala sta srečanja kvekerjev in kasneje prevzela priimek »Stowe« po Harriet Beecher Stowe, kvekerski aktivistki za pravice žensk in odpravo suženjstva. Dve desetletji pozneje sta pomagala pri ustanavljanju Greenpeacea. Bila sta borca. Spomnim se, kako je Dorothy citirala abolicionista Fredericka Douglasa: »Ugotovite, čemu vse so se ljudje pripravljeni podrediti, in spoznali boste, katerih nepravičnosti in krivic bodo deležni.«
Kanadčan Ben Metcalfe se je zlagal o svoji starosti, da so ga med drugo svetovno vojno sprejeli v britansko vojaško letalstvo. Medtem, ko je kot britanski vojak opravljal dolžnosti v Indiji, je voditelj tamkajšnje kongresne stranke Mohandas Gandi zavrnil vojaško sodelovanje z Britanci. Metcalfe je simpatiziral z Gandijevim mirovnim gibanjem, ki je izpostavilo britansko dvoličnost. Da bi se izognila izpolnitvi ukaza o bombardiranju vasi, naklonjenih Gandiju, sta Metcalfe in njegov pilot bombnika Hawker Demon odvrgla bombe na neobdelana polja, vaščani pa so vse skupaj opazovali in jima mahali. Neizpolnjevanje ukazov obeh letalcev je po britanskih zakonih verjetno pomenilo izdajo, toda Metcalfe in njegov pilot sta podpirala Gandijeva stališča. Po vojni je Ben postal novinar v kanadskem Winnipegu in se poročil s sodelavko Dorothy Harris. Leta 1956 sta se preselila v Vancouver in oba sta ključno prispevala k ustanovitvi Greenpeacea.
Bob Hunter je za bombe in radioaktivne padavine izvedel v osnovni šoli v kanadskem Winnipegu. Kot najstnik je slišal generala ameriške vojske Jamesa Gavina, kako je v ameriškem senatu razlagal, da bi lahko zaradi jedrskega napada Sovjetske zvete ogromna območja v Severni Ameriki postala neprimerne za življenje. To ga je spodbudilo k temu, da je napisal krajši futurističen roman After the Bomb (»Po bombi«) o civilizaciji po nuklearnem holokavstu. Leta 1958 je pri šestnajstih letih zapustil šolo in se posvetil pisanju. V Londonu je spoznal svojo bodočo ženo Zoe, ki ga je med demonstracijami za jedrsko razorožitev v Londonu predstavila Bertrandu Russellu.
Leta 1962, ko je bil star 21 let, je Hunter prebral znanstveno knjigo Tiha pomlad avtorice Rachel Carson in začel razmišljati o novem konceptu: ekologiji. Spoznal je, da trditev Rachel Carson, da »v naravi nič ne obstaja samo po sebi«, drži dobesedno, in to je spremenilo njegov pogled na svet. Ustavitev militarizma ni bila dovolj; potrebno je bilo preprečiti še eno vojno – proti naravi.
V tem obdobju je mladi biolog dr. Barry Commoner v St. Louisu zbiral mlečne zobe otrok in dokumentiral njihovo absorpcijo stroncija‑90, rakotvornega stranskega proizvoda jedrskih eksplozij. Militarizem je zdaj postal vir smrtonosnega onesnaževanja. Mirovno in okoljevarstveno gibanje sta se začela združevati.
Pozanimaj se!
Leta 1966 sta se Irving in Dorothy Stowe s svojima otrokoma Robertom in Barbaro zaradi nasprotovanja ameriški vojni v Vietnamu preselila v Vancouver na kanadski zahodni obali. Obiskovala sta srečanja kvekerjev, vodila mirovne demonstracije pred ameriškim veleposlaništvom in si dopisovala z Bobom Hunterjem, ki je v tem obdobju pisal za časopis Vancouver Sun, ter z Benom in Dorothy Metcalfe, ki sta bila poročevalca za televizijsko mrežo CBC. Sodelovala sta s skupinami za pravice staroselcev ter z Deeno Birmingham in Lille d’Easum iz kanadske organizacije Voice of Women.
Hunter je v svoji časopisni kolumni pisal o ekologiji, državljanskih pravicah in mirovnem gibanju ter pisal svojo prvo neleposlovno knjigo, The Enemies of Anarchy (»Sovražniki anarhije«). V njej je obravnaval koncept »zavest o medsebojnih odnosih«, ki ga je pobral od Rachel Carson, kulturno revolucijo, ki bi po njegovem mnenju zaobjemala družbeno raznolikost, enakost spolov, elektronske medije in ekologijo. Postal je prepričan, da bo naslednja velika sprememba v družbi ekološka revolucija. Svojim prijateljem v pivnici je rekel: »Ekologija je bistvo.«
Ben in Dorothy Metcalfe sta razkrila skrivni načrt za neprostovoljno preselitev staroselskega ljudstva Sekani iz Britanske Kolumbije iz njihove domovine zaradi gradnje jezu za hidroelektrarno, ki jo je financiral Axel Wennergren, švedski industrialec, osumljen sodelovanja z nacisti. Članek Bena Metcalfa v časopisu Vancouver Province so povzeli mediji iz Toronta, kar je Jacka Pickersgilla, kanadskega ministra v liberalni vladi, napeljalo k besedam: »Ne zanimajo me bolni Indijanci.« O incidentu se je razširil glas po vsej Kanadi, in Metcalfe je postal slaven novinar.
Leta 1969 je Ben Metcalfe pri ribolovu v zalivu Howe Sound v bližini Vancouvra zavohal smrad iz hrupnih dimnikov papirnice v Port Mellonu. Nekaj tednov kasneje se je udeležil sestanka Komisije za gozdarstvo in vprašal politike, kaj nameravajo narediti glede slabega zraka v zalivu. »To moramo pač sprejeti,« mu je odgovoril eden izmed vodilnih ljudi iz panoge. »Ne, ni nam treba,« je izjavil Metcalfe. Zakonca Metcalfe sta na lastno pobudo za 4.000 dolarjev po mestu postavila dvanajst oglasnih panojev. Oblikovala sta logotip, ki je predstavljal okolje, dva vala, ki se združita v spiralo. »Če lahko promoviramo podjetja in izdelke,« je rekel svojim prijateljem, »lahko promoviramo tudi ideje.« Na oglasih je pisalo:
Ekologija?
Pozanimaj se! Tudi ti si zraven.
V Vancouvru se je rodilo okoljevarstveno gibanje.
Zeleni mir
Sam sem bil eden izmed 50.000 Američanov, ki so zaradi nasprotovanja vietnamski vojni zavrnili vpoklic v vojsko in so se med letoma 1965 in 1973 na hitro preselili v Kanado. Kmalu sem spoznal mirovne aktiviste, kot so bili Hunter in zakonca Stowes. Vancouver je bil eklektično mesto. Cveteli sta kitajska in japonske skupnost, budistični templji, tibetanski centri za meditacijo, kvekerji, kavarne z beatniško poezijo in radikalna skupnost neoruralnih kmetov, naravoslovcev in okoljevarstvenikov.
Jim in Marie Bohlen sta prišla v Vancouver, da bi se izognila vpoklicu v vojsko svojih dveh sinov, Lancea in Paula. Jim, ki je prihajal iz newyorške soseske West Bronx se je pridružil ameriški mornarici in je, podobno kot Ben Metcalfe, videl Japonsko po jedrskem bombardiranju. Na srečanju kvekerjev v Pensilvaniji je spoznal Marie – slikarko narave in članico okoljske organizacije Sierra Club. V Vancouvru sta se pridružila organizaciji in spoznala Irvinga in Dorothy Stowes. Postali so dobri prijatelji.
V delavski soseski vzhodnega Vancouvra je dvaindvajsetletni Bill Darnell organiziral »ekološko karavano«, ki se je vozila naokoli po vsej provinci. Ko je vlada predstavila načrte za gradnjo avtoceste po vancouvrski obali, je Darnell – skupaj z zakoncema Stowes in Hunter in drugimi – pomagal organizirati proteste, na katerih so blokirali buldožerje in zaustavili projekt. S to kampanjo so okoljevarstveniki v Vancouvru spoznali največji navdih vsakega družbenega vizionarja: mogoče je zmagati.
Vse naštete ljudi je združil en sam dogodek. Novembra leta 1969 so ZDA napovedale preizkus pet megatonske termonuklearne bombe s tajnim imenom »Cannikin«. Preizkus naj bi izvedli oktobra 1971 na osamljenem otoku Amčitka, 4.000 kilometrov severozahodno od Vancouvra, na drugi strani Aljaškega zaliva, med Aleutskimi otoki. Otok naj bi bil zvezni rezervat ZDA za 131 vrst morskih ptic. Prejšnji test v manjšem obsegu je povzročil potres 6,9 stopnje po Richterjevi lestvici in je ubil živali po celotnem otoku. Preizkus »Cannikin« naj bi bil petkrat močnejši.
Bob Hunter je napisal kolumno o s tem povezanih tveganjih in zatrdil, da bi lahko eksplozija povzročila cunami, ki bi lahko potopil zahodno Kanado. Za demonstracije na ameriško‑kanadski meji je ustvaril transparent z napisom »NE USTVARITE VALA«. Na protestu je osebno spoznal Irvinga Stowa, ki mi je predlagal ustanovitev državljanske skupine za preprečitev preizkusa. Stowe je poklical Deeno Birmingham iz organizacije Voice of Women, Billa Darnella ter zakonca Metcalfe in Bohlen. Hunter je stopil v stik z radikalnima aktivistoma Rodom Mariningom in Paulom Watsonom. Ustanovili so ad hoc skupino, ki je bila uradno odbor v okviru organizacije Sierra Club in ki so jo poimenovali Odbor »Ne ustvarite vala«.
A skupina ni imela še nikakršnega načrta.
Jim in Marie sta poznala kvekersko protestniško jadrnico Golden Rule (»Zlato pravilo«) iz leta 1958, ki je jadrala od Kalifornije do območja za jedrske preizkuse na otoku Enewetak v Filipinskem morju. Ameriška obalna straža je jadrnico prestregla in aretirala kapitana Alberta Bigalowa, toda slike jadrnice so obkrožile svet ter spodbudile mirovna gibanja. Nekega jutra je Marie ob kavi rekla svojemu možu: »Z jadrnico bi morali kar odpluti na Aljasko.«
Istega dne je poklical novinar časopisa Vancouver Sun in ju vprašal, kaj namerava storiti Sierra Club, da bi preprečili preizkus. Nepripravljen je Bohlen izdavil: »Upamo, da bomo z jadrnico pripluli na Amčitko in se soočili z bombo.« Naslednjega dne je članek o tem objavil časopis Sun, in kar naenkrat je imel Odbor »Ne ustvarite vala« načrt.
Člani odbora so se sestali v unitaristični cerkvi, da bi se pogovorili o tej zamisli in ugotovili, kako bi lahko prišli do ladje in kapitana, ki bi bil pripravljen oditi na to pot. Ob koncu sestanka je Irving Stowe s prsti naredil znak »V« in rekel »peace« (»mir«). Bill Darnell je na to tiho, na enak nonšalanten način, kot je Marie Bohlen predlagala jadrnico, odvrnil: »Pa naj bo green peace (‘zeleni mir’).«
Ta izraz, »zeleni mir«, je artikuliral združevanje mirovnega in okoljevarstvenega gibanja ter se vtisnil v spomin vsem. Ko je Lille d’Easum, 71‑letna izvršna direktorica organizacije Voice of Women iz Britanske Kolumbije marca leta 1970 napisala raziskavo z naslovom »Jedrsko testiranje v Aleutih«, je Odbor članek objavil pod okriljem »Greenpeacea«, in tako je postal prvi Greenpeaceov zapis.
Nekdanji mornariški častnik Jim Bohlen je potoval po obali in iskal primerno jadrnico. V pristanišči na reki Fraser je spoznal 60‑letnega kapitana Johna Cormacka, ki je imel 80‑čeveljsko jadrnico Phyllis Cormack, poimenovano po njegovi ženi. Cormack je imel 40 let izkušenj z ribolovom na zahodni obali. Zamisel o plovbi prek zahrbtnega Aljaškega izziva med jesensko sezono neviht ga ni prestrašila. Pristal je na to, da jih pelje na pot.
Ko so pri organizaciji Sierra Club zavrnili zamisel o kampanji, je Odbor »Ne ustvarite vala« z aktivnostmi nadaljeval samostojno, se preoblikoval v neprofitno organizacijo ter se pripravil na plovbo z 80‑čeveljsko ribiško jadrnico, za katero se je kapitan Cormack strinjal, da jo lahko za to priložnost preimenujejo v »Greenpeace«.
Irving Stowe je poklical svojo pacifistično prijateljico Joan Baez, da bi organizirala dobrodelni koncert za financiranje kampanje. Joan Baez ni mogla nastopati, je pa Stowa predstavila Joni Mitchell, ki se je strinjala in je s sabo pripeljala še vzhajajočo zvezdo Jamesa Taylorja. Kasneje sta se jima pridružila še pacifistična glasbena legenda Phil Ochs ter priljubljena kanadska skupina Chilliwack. Oktobra 1970 so s koncertom zbrali 17.000 dolarjev, dovolj za najem jadrnice in nekaj osnovnih stroškov.
Greenpeace je nastal spontano, iz družbenih vrenj v 1960‑ih, gibanj za državljanske pravice, pravice žensk, staroselskih skupnosti in delavcev, pacifizma ter naraščajočega zavedanja o ekologiji. Po tej prvi kampanji je Odbor »Ne ustvarite vala« spremenil svoj naziv v ime, ki na popoln način artikuliral nov, porajajoči se duh časa: Greenpeace.