Po proti-podnebnih dveh tednih se je uradno zaključila 27. konferenca ZN o podnebnih spremembah.
Je bila uspešna?
Po milem drugem tednu, v katerem so se mnogoštevilni predstavniki industrije fosilnih goriv borili za interese onesnaževalcev, so se pogajanja v soboto pozno zvečer končala s podaljškom – hitenje do cilja v jutru na nedeljo, ko so se podnebni pogovori tudi uradno zaključili, je povzročilo zgodnjo ustanovitev sklada za izgubo in škodo (ang. Loss & Damage facility fund). Ta sklad je bil nujno potreben za začetek obravnavanja podnebnih vplivov, ki že danes močno vplivajo na skupnosti in države po vsem svetu, in predstavlja vrhunec v sicer razočarajočem podnebnem vrhu COP27.
Čeprav lahko ta sklad označimo kot zmago za podnebno pravičnost, pa pogrešamo predvsem uresničitev sporazuma o nujno potrebni postopni opustitvi fosilnih goriv, kar pa dejansko pomeni še vsaj eno leto izmikanja odgovornosti za velike onesnaževalce. Odmeval je glas rekordnega števila držav, ki so to odgovornost zahtevale naj se vključi v končni sporazum, ta glas pa prepoznavamo kot dodatni pritisk na podnebni vrh COP28, ki se bo zgodil prihodnje leto. To mora biti podnebni vrh, ko bomo lahko napovedali konec obdobja fosilnih goriv.
Kaj se je odločilo?
Podnebni vrh COP27 je bil označen kot “izvedbeni COP” in “Afriški COP”, vendar je bilo na mizi le malo dejanskih izvedbenih ukrepov, še manj pa se je odločalo o podpori afriškim državam na fronti podnebne krize. Dolgo zapozneli sklad za izgube in škodo je bil resda uspešen, vendar se je politika močno trudila oddaliti od doseganja pomembnega napredka pri uresničevanju ciljev dviga globalne temperature za največ 1,5 stopinje C, kar je bilo dogovorjeno že na podnebnem vrhu v Parizu.
Vlade so se zavezale, da bodo na COP27 prišle z okrepljenimi nacionalnimi podnebnimi načrti, ki bodo omejili dvig globalne temperature na največ 1,5 stopinje Celzija. Kljub nekaterim spodbudnim pobudam v začetku tedna pa te obljube niso bile izpolnjene. Podnebni vrh v Šarm el Šejk-u si lahko zapomnimo kot trenutek, ko so voditelji omejitev globalnega segrevanja na največ 1,5 stopinje Celzija pustili v ozadju.
Kljub temu, kaj se je in kaj se ni končalo v končnem dogovoru na COP27, bodo smiselni podnebni ukrepi le še bolj nujni kot kdaj koli prej.
Kaj sledi v podnebnem boju na svetovni ravni?
Novi podnebni dogovor je daleč od ukrepov, ki bi jih potrebovali sedaj. Ključnega pomena je nadaljevanje razprave o podrobnostih sklada, ki mora zagotoviti največjo odgovornost (in prispevke) tistih držav in korporacij, ki so najbolj odgovorne za globalno podnebno krizo.
Toda podnebni pravičnosti bo zadoščeno šele, ko bo na voljo nova in dodatna podpora in finančna sredstva za podnebno ranljive skupnosti, ki ne bodo razdeljeni samo za izgube in škodo, ampak tudi za prilagajanje in ublažitev (ang. climate adaptation and mitigation).
COP28 se bo naslednje leto odvil v Združenih arabskih emiratih, kjer se bodo aktivisti in civilna družba soočili s podobnimi izzivi, s katerimi so se borili v Egiptu. Moč ljudi, ki je zagotovila uspeh za vzpostavitev sklada Loss and Damage, si bo še naprej prizadevala za prenovljene ukrepe za razkritje zaviralcev podnebnega ukrepanja, drznejše politike za odpravo odvisnosti od fosilnih goriv, spodbujanje napredka obnovljivih virov energije in podporo pravičnega prehoda v brezogljično prihodnost.
Toda spopadanje s podnebnimi spremembami in spodbujanje podnebne pravičnosti nista igra z ničelno vsoto. Ne gre za zmagovalce in poražence. Ali bomo napredovali na vseh frontah ali pa bomo vsi izgubili. Planet ne bo sklepal kompromisov.
Gaby Flores, Greenpeace
(ustvarjalka vsebine pri Greenpeace International)
