Priznam, naslov se sliši precej sanjaško, a mislim čisto resno. Z nameščanjem sončnih elektrarn in drugih rešitev za izkoriščanje obnovljivih virov bi lahko zmanjševali račune gospodinjstev za energijo, s čimer bi ublažili energetsko revščino. Z razmislekom, ki sledi, sem danes prispeval na seji državnega zbora na temo energetske revščine, katera pobudnica je Levica.
Za kaj gre?
Preden se posvetim rešitvi, ki jo prinašajo obnovljivi viri energije, je potrebno nekaj povedati o energetski revščini. Po eni od opredelitev so gospodinjstva energetsko revna, ko namenjajo več kot 10 % finančnih sredstev za stroške energije (ogrevanje, topla voda, elektrika, mobilnost). V letu 2015 je bilo takih gospodinjstev 40 %. 20 % najrevnejšega prebivalstva daje za energijo 17,7 % vseh razpoložljivih sredstev (SURS). V Sloveniji velik delež prebivalstva živi v slabo izoliranih stanovanjih, kar pomeni, da za ogrevanje porabijo veliko več, kot bi porabili, če bi bila bivališča energetsko nadgrajena skladno s sodobnimi nizkoenergijskimi standardi. Hkrati gospodinjstva plačujejo vedno več za elektriko, kajti zaradi potreb po financiranju podnebno energetskih politik narašča delež dodatnih prispevkov na položnicah. Slovenija je s pomočjo dobro zastavljene politike Ekosklada v preteklih letih veliko naredila na področju izboljšanja energetske učinkovitosti, zaradi česar veliko ljudi plačuje veliko manj za energente, kot bi, če ukrepov ne bi izvedli (ogromno ljudi je zamenjalo okna in izboljšalo izolacijo hiše ali stanovanjskega bloka). A v Sloveniji živi več sto tisoč sodržavljank in sodržavljanov, ki si ne morejo privoščiti vlaganj v povečanje energetske učinkovitosti ali nakupa sončne elektrarne in tako ne morejo uživati koristi od subvencij, ki so temu namenjene.
Nepremišljena podnebna politika lahko poveča energetsko revščino
Če je doslej podnebno energetska politika sledila le energetskim kazalcem in jo je zanimalo predvsem, kako čim ceneje zmanjševati izpuste ogljika pa bo odslej potrebno misliti širše. Davščine in trošarine namreč pobiramo regresivno, po načelu »enotne davčne stopnje«, kar pomeni, da vsak, ne glede na osebni ekonomski položaj, plača isti delež davka ali trošarine ob nakupu ene enote energije (npr. liter goriva ali 1 kWh elektrike). Regresivna obdavčitev socialno šibkejše sloje prebivalstva prizadene veliko bolj kot premožnejše, ker imajo manj razpoložljivega dohodka. Posledično revnejši plačujejo sorazmerni večji delež svojih sredstev za financiranje podnebno energetskih politik. Ker si revni ne morejo privoščiti nizkoenergijskih tehnologij (zamenjave oken, električnega avtomobila, sončne elektrarne, energetske prenove bivališča, visoko učinkovitih naprav), porabijo za vsakdanji način življenja več energije kot premožnejši. S tem jih klasična energetska politika še dodatno prizadene. Poudariti je potrebno, da ni pravično, da revnejši plačujejo več za energetsko tranzicijo, še posebej, ker so revnejši bolj prizadeti zaradi posledic podnebnih spremembe, so manj odgovorni za njihovo povzročanje in imajo manj možnosti za ukrepanje v primerjavi z drugimi družbenimi sloji.
Socialni program gradnje sončnih elektrarn
Klasični odgovor države na energetsko revščino je pomenil, da država prizadetim subvencionira ali v celoti plačuje položnice za energijo. To ni dobra rešitev, ker s tem država dejansko subvencionira obstoječi energetski sistem, ki temelji na fosilnih gorivih. Obstaja veliko boljša rešitev. Namesto, da država subvencionira stroške za položnice, naj raje denar nameni v investicije za zmanjšanje porabe energije in v sončne elektrarne in druge obnovljive vire za gospodinjstva, ki so upravičena do socialne pomoči.
Ta pristop postaja vedno bolj popularen. V Angliji in Walesu v naslednjih petih letih načrtujejo namestitev sončnih elektrarn na strehe 800.000 gospodinjstev z nižjimi dohodki. Gre za ukrep znižanja energetske revščine, ustvarjanja novih delovnih mest in proizvodnje čiste energije. V Angliji in Walesu živi 56 milijonov ljudi, oziroma 28 krat več kot v Sloveniji. Če bi Slovenija zasnovala enako ambiciozen program bi v petih letih dosegli več kot 28 tisoč gospodinjstev.
Od kod denar in kaj bi lahko z njim naredili
V času, ko je potrebno čim prej opustiti fosilna goriva, nimajo subvencije za fosilna goriva nobene legitimnosti. Namesto, da subvencioniramo umazano energijo, bi morali denar nameniti za čiste in obnovljive vire energije. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je Slovenija v letu 2014 (danes stanje ni bistveno drugačno) za subvencioniranje fosilnih goriv namenila 146 milijonov evrov.[1] Če bi polovico subvencij za fosilna goriva namenili preprečevanju energetske revščine, pol pa za druge podnebno energetske programe, bi imeli letno na voljo 73 milijonov evrov za investicije. Na tem mestu se ne rabimo spuščati v podrobnosti, kaj vse bi lahko s tem denarjem naredili, ampak se predvsem v ponazoritev osredotočimo le na izračun za sončne elektrarne. Z 73 milijoni evrov bi lahko že v prvem letu postavili 73 megavatov sončnih elektrarn, kar bi zadostovalo za oskrbo 18250 gospodinjstev z brezplačno sončno elektriko.[2] V enem gospodinjstvu po uradni statistiki živi v povprečju 2,5 članov, kar pomeni, da bi s preusmeritvijo subvencij že v enem letu okoli 45 tisoč ljudi uživalo brezplačno elektriko iz sončnih elektrarn. Če bi ukrep ponovili tudi drugo leto, bi dosegli 90 tisoč ljudi, v petih letih bi lahko dosegli 225 tisoč ljudi.
Kjer je volja, tam je pot
V celoti brezplačna elektrika ni najboljša rešitev, ker ustvarja napačen vtis, da je energija zastonj, posledično pa spodbuja potratnost. Zato bi bilo smiselno upravičencem zagotoviti približno 70% njihove porabe, kar bi ljudi spodbudilo, da bi poskušali preko varčnega ravnanja zmanjšati porabo energije. Kot je v okviru kampanje Break Free povedalo več kot 5000 državljank in državljanov Slovenije, bi morala država čim prej opustiti subvencije za fosilna goriva in denar nameniti ljudem in podnebju prijaznim ukrepom. Sončne elektrarne na strehah so med najboljšimi in najlažjimi rešitvami, možnosti pa je še mnogo več. Potrebna sta le politična volja in pogum!
Dr. Dejan Savić, Greenpeace
[1] Za premog je bilo namenjenih 31 milijonov evrov, od tega je bilo 9 milijonov evrov namenjenih zapiranju rudnika RTH, 22 milijonov evrov so znašale oprostitve plačil trošarine zaradi proizvodnje električne energije. Subvencije na tekoča goriva so v letu 2014 znašale 87 milijonov evrov. Podpore za fosilna goriva, ki proizvaja toploto in elektriko (SPTE) so znašale 27,7 milijona evrov v 2014 vir: ARSO in Agencija za energijo (str. 18).
[2] Izračun temelji na naslednjih predpostavkah. Zaradi množičnega nakupa sončnih panelov bi bila cena sončne elektrarne največ 1000 evrov na 1 kW moči. Vsako gospodinjstvo bi bilo upravičeno do 4 kW moči, kar bi zadostovalo za pokrivanje povprečne letne porabe povprečnega slovenskega gospodinjstva. 73 milijonov delimo s 4000 evri in dobimo 18250 gospodinjstev, ki bi lahko uživalo brezplačno sončno elektrarno.