Kaj podpira zdravo življenje? Medtem ko virus COVID-19 vsepovsod po svetu pretresa naša življenja, se vsak dan zbujamo z vprašanjem kje dobiti podporo, ki jo potrebujemo za prebroditev te krize. Vse od čakanja v vrstah ali hoje na daljše razdalje zato, da pridemo do hrane, do starih staršev, ki prvič uporabljajo Zoom in sosedov, ki skrbijo drug za drugega – vsi gradimo in krepimo svoje lastne podporne mreže.
Obenem pa potrebujemo tudi drugačen podporni sistem, s pomočjo katerega se bomo vsi lahko bolje spopadali s situacijo: čista in dostopna voda, zaradi katere lahko ostanemo zdravi in se z umivanjem rok še dodatno zaščitimo; socialni podporni sistem, npr. zdravstvena oskrba in blagostanje, ki nas varujeta, ko postane hudo; prehranski sistem, ki nas oskrbuje in ne povzroča pretepov v trgovinah zaradi praznih polic.
Razmišljati moramo o večjih življenjsko-podpornih sistemih, ki nam jih zagotavlja zdravo okolje. Na voljo imamo ogromno količino informacij, vsako uro nas opozarjajo na izredne novice, tako da je vsemu pretoku informacij že težko slediti.
Zato vam predstavljamo naš vodnik o tem, kako nas zdravo okolje lahko varuje pred pandemijami.
Kakšno vlogo ima narava pri virusu COVID-19?
Zdrava in neokrnjena narava, še posebej nedotaknjeni ekosistemi kot so npr. gozdovi in ostala območja divjine, predstavljajo ščit pred novimi, nevarnimi boleznimi, ki se pojavljajo in širijo med ljudmi. V nasprotju s tem, izkoriščanje narave ustvarja pogoje, zaradi katerih bolezni podobne virusu COVID-19 nastajajo in se širijo.
Prav tako kot je zdravje naših skupnosti močno le toliko kot je močno zdravje tistih najranljivejših, je naše človeško zdravje v temeljih prepleteno in povezano z zdravjem celotnih ekosistemov. Z drugimi besedami, “ne obstajata zdravje živali in zdravje ljudi – nič bolj kot ne obstajata zdravje Korejcev in zdravje Francozov ”.
Kako uničenje narave povzroča pandemije?
Ko izvajamo pritisk na planet z uničevanjem divjih gozdov in kalimo mir narave s proizvajanjem vedno več krme, mesa in ostalega blaga, povečujemo našo ranljivost za bolezni z izvorom v naravi, ki so podobne virusu COVID-19.
Človeško poseganje v ekosisteme ima veliko oblik. Mednje spada krčenje gozdov in rudarjenje ali čiščenje zemljišča za intenzivno kmetijstvo. Vse te aktivnosti lahko prisilijo prostoživeče živali v neposredno interakcijo z ljudmi, kar poveča tveganja izpostavljenosti različnim patogenom, mikroorganizmom, ki povzročajo bolezni, ki prehajajo z živali na ljudi in posledično ogrožajo svetovno javno zdravje.
Morda se pandemija virusa COVID-19 trenutno občuti kot edinstven primer, vendar ne gre za osamljen primer – gre le za zadnjo od mnogih zoonotskih bolezni, ki so prešle na ljudi z živali, vse od SARS-a do H1N1 (prašičja gripa), ptičje gripe in Ebole.
Ima s tem kakšno povezavo tudi industrijsko kmetijstvo?
Industrijska produkcija mesa in mleka v velikih industrijskih kmetijah, kjer je ogromno število živali skupaj natlačenih v istem prostoru, povečuje tveganja pojava bolezni in njenega širjenja. Trenutno ni nobenega dokaza, da je izbruh virusa COVID-19 neposredno povezan z intenzivnim kmetijstvom, je pa industrijsko gojenje živali pripomoglo k širjenju ostalih zoonotskih bolezni kot je npr. ptičja gripa. Utesnjeni in včasih tudi nehigienski pogoji za delavce v industrijski produkciji hrane lahko obenem povečajo tudi tveganja za prenos bolezni.
Bi lahko podnebne spremembe stanje poslabšale?
Zdi se, da podnebne razmere ne igrajo neposredne vloge pri širjenju virusa COVID-19, ampak če se s podnebno krizo ne spopademo primerno, bi le-ta lahko vseeno povečala našo izpostavljenost ostalim nalezljivim boleznim. Neprimerljiv pritisk na naravni svet s strani ekstraktivnih in onesnaževalih industrij moti občutljivo ravnovesje, ki ohranja človeško zdravje in zdravje našega okolja. Gre za tveganje, ki si ga preprosto ne moremo privoščiti.
Kaj se zgodi, če zavarujemo naravo?
Nedotaknjeni ekosistemi zagotavljajo naravne prepreke nevarnim novim boleznim, ki se pojavljajo in širijo, zatorej z varovanjem okolja varujemo tudi sebe.
Znanstveniki prav tako poudarjajo, da globoko morje ponuja ključne elemente za medicinske raziskave, s katerimi lahko bolje razumemo nove viruse in potencialna zdravila. Varovanje oceanov pred onesnaževanjem in novimi industrijami kot je globokomorsko rudarjenje, lahko pomaga pri ohranjanju največjega ekosistema na Zemlji za znanstvene študije, ki bodo koristile vsem nam.
Bolj splošno povedano, zdravo okolje omogoča druge življenjsko-podporne sisteme: zdravi gozdovi in oceani, ki kipijo od življenja, nas oskrbujejo s čistim zrakom za dihanje in nas pomagajo zaščititi pred najhujšimi učinki podnebnih sprememb.
Kaj lahko naredimo?
Spopadanje s krizo virusa COVID-19 in boljše okrevanje po njej pomeni, da moramo ukrepati in omejiti vse, zaradi česar smo ranljivi ter s tem ustvariti pogoje, ki nas bodo varovali.
Medtem ko nekatere vlade v soočanju s trenutno krizo, ki je bila še na začetku tega leta nepredstavljiva, sprejemajo hitre ter obsežne spremembe, je možen varnejši, pravičnejši in čistejši svet.
Ko bomo prišli iz te krize, se lahko odločimo, da se zaščitimo s pomočjo okrevanja, ki varuje ljudi in naravo od katere smo odvisni.
V prvi vrsti moramo zagotoviti, da javna sredstva ne bodo namenjena finančnemu reševanju destruktivnih industrij, zaradi katerih smo bolj ranljivi za krize, saj krčijo naravo in širijo podnebno izredno stanje. Namesto tega bi morala podpora vlade omogočiti tranzicijo delavcem in skupnostim na dobra, zelena delovna mesta in načine preživljanja, zaradi katerih smo vsi varnejši in nas oskrbujejo z vsem, kar potrebujemo za zdravo življenje.
Nekatere izmed industrijskih živilskih korporacij skušajo izkoristiti to krizo, da bi se znebile varnostnih predpisov. Z izkoriščanjem delavcev in mej zmogljivosti planeta, nas industrijski živilski sistem izpostavlja še številnejšim tveganjem. Industrijske kmetije so strupen recept za prihodnje pandemije. Varno okrevanje pomeni, da sprejmemo lokalne, trajnostne in odporne proizvajalce hrane, ki negujejo tako nas kot tudi zdravje našega planeta.
Če bi lahko prepovedali trgovino s prostoživečimi živalmi, bi s tem znatno zmanjšali tveganja izbruhov zoonotskih bolezni. Ampak zgolj to zagotovo ni dovolj, da preprečimo novo zdravstveno krizo. Ko bomo našli izhod iz trenutne krize, potrebujemo ambiciozno politično ukrepanje, ki bo temeljilo na vrednotenju našega občutka odgovornosti do zaščite drug drugega in življenjsko-podpornih sistemov v bujnih gozdovih in oceanih, ki nas lahko ohranjajo zdrave.
Zdravje ljudi, zdravje naših skupnosti in zdravje našega okolja so nedeljive komponente. Zakoreninjeni so v kolektivni koristi in ne v korporativnem dobičku, zatorej postavimo ljudi in naravo v središče našega rekonstruiranja sveta.
Louisa Casson je višja politična strateginja pri Greenpeace International.
Prevedla: Anja Kos, prostovoljka Greenpeacea v Sloveniji